Kaj je ju-jitsu

BORILNE VEŠČINE IN JU-JITSU

Samoobrambne veščine izhajajo pretežno iz Daljnega Vzhoda. Seveda so tu mišljene predvsem veščine borbe brez uporabe različnega orožja. Borci v stari Japonski so se pogosto borili tudi z rokami, predvsem v obdobju, ko so različni vladarji prepovedali nošenje orožja določenim slojem ljudi (nižjim slojem). Reakcija na takšne prepovedi je bil razvoj novih tehnik borilnih veščin boja z rokami komiuchi. Iz njenih najpopolnejših oblik se je kasneje, v drugi polovici 16. stoletja razvil ju-jitsu (danes srečujete različna poimenovanja te borilne veščine: ju-jitsu, jiu-jitsu, ju-jutsu - mednarodna ju-jitsu zveza - JJIF - je unificirala enotno poimenovanje ju-jitsu).

Različne šole ju-jitsa so se močno razmahnile v 17., še bolj pa v 18. stoletju, sčasoma pa zaradi različnih političnih pretresov in družbenih sprememb začele životariti, kar je imelo za posledico, da se je ta borilna veščina iz veščine vse bolj spreminjala v ekshibicijsko predstavo za množice lačne dogajanj, akcije in krvi. Vse to pa je privedlo do počasnega usihanja zanimanja za ju-jitsu, ki je s tem izgubljal stik s svojimi koreninami in glavnim namenom.

jigoro kano

Sočasno z ju-jitsom so se razvijale tudi druge borilne veščine, ki pa so svoje korenine našle tudi v ju-jitsu. Mojstrom borilnih veščin pot, po kateri je krenil ju-jitsu ni več ustrezala, zato so izoblikovali svojo pot pri čemer so težili k vrnitvam k koreninam - k duhovnosti in filozofiji. Tako so iz mešanice in skupka vseh mogočih tehnik, ki jih je združeval ju-jitsu v svojem izpeljali le njene posamezne dele in borilno veščino očistili vsega, kar ni sodilo k njim. Tako je npr. nastajal tudi moderni judo, ki mu je bil ju-jitsu osnova (ustanovitelj Jigoro Kano).

Zbir ali skupni imenovalec vseh borilnih veščin je za Evropejce in naše dojemanje sveta nenavaden in neobičajen: ISKANJE POTI ZA SOŽITJE TELESA IN DUHA.

Torej ni osnovni namen borilnih veščin napad ali obramba, ampak z urjenjem, razmišljanjem in načinom življenja uskladiti dejavnost posameznikovega telesa in duha, ki s tem telesom upravlja. Kdor vsaj malo pozna filozofijo Daljnega Vzhoda ali se vsaj poskuša potruditi razumeti jo, bo to hitro dojel. Kdor tega noče, ne more ali zna dojeti, ta naj takoj opusti urjenje borilnih veščin.

Moderni ju-jitsu se je tako kot večina vzhodnjaških borilnih veščin, ki so se širile po Evropi in Ameriki, preoblikoval v borilno veščino in športno panogo, ki ima sicer skupno izročilo in zgodovinski vir, a je predvsem v etičnem in športnem smislu postavljen v okvir današnjega časa. Ju-jitsu je v preteklosti bil (v nekaterih državah še je) zaradi svoje vsestranskosti in univerzalnosti najbolj samo med policijo in vojsko (v civilni sferi pa ga ni bilo ali ni bil dovoljen), v drugi polovici 20. stoletja pa se je začelo odpiranje navzven, v civilne sfere. Pričeli so se ustanavljati klubi in društva, prišlo je do povezovanje v nacionalne in mednarodne zveze.

 

In kaj je potem danes ju-jitsu oziroma samoobramba, kot poslovenjeno poimenujemo to borilno veščino?

V dobesednem prevodu bi ju-jitsu razčlenili kot mehka pot - sicer nenavadno za borilno veščino, a ravno v tem se skriva tudi njeno duhovno bistvo in učinkovitost, ki jo bomo razložili tudi v nadaljevanju. Na kratko pa lahko rečemo, da je ju-jitsu zbir najbolj uporabnih tehnik borilnih veščin (udarcev, prijemov, metov, blokad, vzvodov ipd.) in praoče večine modernih samoobrambnih veščin - judo, karate, aikido...

Ju-jitsu je športna panoga, v kateri se tudi tekmuje, in sicer v športnih borbah po pravilih mednarodne ju-jitsu zveze ter v prikaznih tehnikah - t.i. duo sistemu. Ju-Jitsu je šport, ki ga Mednarodni olimpijski komite (MOK) priznava, največje tekmovanje v ju-jitsu pa so SVETOVNE IGRE, ki so organizirane kot olimpijske igre vsake štiri leta.

Pri samoobrambi se ne učimo pretepati. Samoobramba kot takšna je namenjena - kot že ime pove - prvenstveno obrambi in ne napadu. Torej se bomo poskušali naučiti, kako se v najrazličnejših situacijah čim bolje ubraniti pred morebitnim napadalcem oziroma napadalci.

Kot vsak šport tudi ju-jitsu nudi mladim in vsem ostalih alternativo in možnost, da nekaj storijo zase - poleg tega pa z urjenjem in spoznavanjem filozofije borilnih veščin povečamo psihofizično kondicijo svojega telesa in duha. Za vadbo ni starostnih omejitev, čeprav je priporočena spodnja meja starosti okoli 9 let.

 

NAČELA

Skozi stoletja in desetletja razvoja borilnih veščin so se izoblikovala načela, ki naj bi skrbela v fizičnem svetu za pravilno smer razvoja in razumevanja \'poti\', po kateri hodi posamezni, ki se ukvarja z borilnimi veščinami. Večina teh načel je univerzalnih, naštevamo jih nekaj:

  • 'popusti, da boš zmagal' - moč borilne veščine ni v fizični moči ampak v pametni uporabi njenih tehnik - ne surova sila ampak poskus, da se z čim manjšo vloženo silo izvleče maksimalni možni učinek; praktična uporabnost načela se kaže v tem, da se poskuša izkoristiti moč, silo in gibanje napadalca, ki jo z ustrezno tehniko izkoristimo za dosego cilja - to pa je obramba oziroma obvladovanje. To načelo je tudi sicer prisotno pri marsikateri borilni veščini, npr. judu.

  • nikoli ne prekorači nujne samoobrambe - namen ju-jitsa je obramba, ne pa napad ali poškodovanje, uporabimo tehniko in znanje, zato da z najmanjšo potrebno silo preprečimo napad oziroma se ga obranimo - cilj in namen uporabe je ubraniti se, ne pa maščevanje in uporaba sile za prizadejanje poškodb;

  • izogibaj se neposrednega spopada, naredi vse, da do njega ne pride - uporaba tehnik samoobrambe je skrajna rešitev;

  • uporabi tehniko, ki čim manj škoduje zdravju in življenju napadalca;

  • življenje in delovanje poznavalca samoobrambnih borilnih veščin mora biti v skladu z etičnimi načeli same veščine, prav tako pa tudi z družbo, ki ji posameznik pripada in v kateri živi in deluje.

 

KAKO SE TRENIRA IN NAPREDUJE V JU-JITSU

Ju-Jitsu treniramo v posebnem oblačilu za borilne veščine - kimono - na posebnih blazinah, ki jih imenujemo tatami. Stopnje osvojenega znanja se označuje s pasovi: šolski pasovi se imenujejo kyu in so označeni od stopnje 8. kyu (najnižja stopnja, bel pas z rumeno črtico) do 1. kyu (rjavi pas), nadaljujejo pa se mojstrski pasovi (poimenovani dan pasovi, od stopnje 1. dan - črni pas, do stopnje 10. dan - rdeče beli pas). Stopnje pasov se lahko osvoji na podlagi opravljenega posebnega izpita ali na podlagi odličnih športnih, trenerskih ali sodniških dosežkov.